Spoštovana bralka, spoštovani bralec,

na predlog sekretarke Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije sem povabljena k pisanju dnevnika. Povsem nov izziv sprejemam spoštljivo in z zadovoljstvom. Vsako dvomesečje bom z vami delila misli o aktualnih temah, dogajanju, srečanjih, novostih, znanstvenih dognanjih in podobno.

Začenjam z razmišljanjem o podobi. V reviji Jana so me namreč velikodušno povabili k stilski preobrazbi. Iz zaprisežene kodrolaske so v dobri uri spremenili mojo ustaljeno podobo priložnostno postrižene kodraste glave v urejeno bakrenorjavolasko z vsakim laskom na pravem mestu, z izbranim make-upom in pripadajočo garderobo. Ampak vzdrževanje take podobe je zame prevelik napor, prevelika izguba časa za podobo, ki ji ne pripisujem dovolj velikega pomena. Ki nisem jaz. A kaj govorimo s podobo? Zakaj je pomembna? Kaj naš izgled govori o nas? Odgovori na ta in podobna vprašanja me vedno znova spodbujajo k razmišljanju.

Kot je v prvem aksiomu komuniciranja zapisal družinski terapevt, psiholog in predvsem velik teoretik komuniciranja Paul Watzlawick, človek ne more ne komunicirati. Komuniciramo, če govorimo ali ne, če hočemo nekaj povedati ali ne, ker se tako povezujemo, delimo misli, želje, potrebe, ker tako ustvarjamo odnose, krepimo vezi, bogatimo sebe in druge. Včasih odnose tudi razdiramo. Komuniciramo z glasom in stasom, s kretnjami in vsemi 26 mišicami obrazne mimike. Oči kot ogledalo duše imajo osrednjo vlogo, kar je posebej prišlo do izraza v koronskem času zaščite z maskami. Razumeli smo neverbalno govorico, četudi je bil velik del mimike skrit za masko. Komuniciramo torej tudi s pogledom, z obleko, frizuro, make-upom, z vtisom. Z vso pojavnostjo.

Komunikacija je bistvo našega obstoja, je sredstvo, zaradi katerega smo, kar smo. Komunicirajo tudi ustanove. Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije je klena tridesetletnica, ki izvaja program Skupine starih ljudi za samopomoč. A spreminjajoče se okoliščine so kljub ustaljenemu in delujočemu programu edina stalnica. Vedno znova nas postavljajo pred nove izzive, tudi na področju komuniciranja. Če smo še pred leti lahko zadovoljili naše starejše ljudi s temami, za katere so predani voditelji v sodelovanju s člani ocenjevali, da jih zanimajo, taka komunikacija ostaja v naših starejših skupinah in v skupinah, ki delujejo v domovih za starejše, zadostna in zelo dobro sprejeta. Kot poročajo kolegice s terena pa skupine z mlajšimi člani tako v domovih za starejše kot po vseh 74 občinah, kjer smo prisotni, zahtevajo vedno več. ZDSGS že leta skrbi za kakovostno izobražene voditelje. A sprašujem se, ali je to dovolj? Kot pravijo kolegice, je bila ponudba skupin še pred leti ekskluzivna. Sedaj pa imajo starejši ljudje v istem hodniku možnost izbire treh, petih ali še več dejavnosti in programov. V ponedeljek gredo na šport, v torek na srečanje ljubiteljev gledališča, če jim je všeč in privlačno, v sredo gredo na literarni večer, četrtek je namenjen družabnim igram... Če jim ni všeč, bodo naslednji teden katerega od programov zamenjali s srečanjem ljubiteljev starodobnikov. Ali z učenjem računalništva, tujih jezikov, čebelarstva. In tako brez konca.

Program skupin je poseben, je butičen in bo zagotovo tak tudi ostal, tudi ko bo odstotek starejših od 65 let v Sloveniji presegel 30 odstotkov in bo ponudba še pestrejša, kar se bo po projekcijah zgodilo malo po letu 2030. Kako torej komunicirati naš program, da bomo imeli zdravo rast tako prostovoljcev kot članov? Na tem področju se moramo stalno izboljševati, krepiti dejavnosti, širiti glas o nas. Poglede usklajujemo in iščemo najboljše rešitve. To je tudi vizija naše podobe, podobe Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije. Za konstruktivno debato in konstruktivne rešitve smo vedno na voljo.

Vabljeni k debati.

S prijaznimi pozdravi, dr. Barbara Grintal, predsednica ZDSGS