Avtorica: Martina S.

V teh čudnih »koronačasih«, ko nas bolj ali manj skrbi prihodnost, se med drugim bere in sliši tudi (samo)spraševanja kako nas bo vse to spremenilo. Kakšni ljudje bomo po taki preizkušnji, kako se bomo spremenili, kako se bo spremenila družba? Bomo na primer bolj potrpežljivi, skromnejši, bolj spoštljivi drug do drugega, bolj odgovorni do našega planeta? Glede na zadnje podatke, da polovico od vseh umrlih v Evropi predstavljajo stanovalci Domov, se mi zdi aktualno vprašanje »BOMO IMELI STAREJŠE LJUDI ZA ENAKOPRAVNE ČLANE NAŠE DRUŽBE? JIH IMAMO SEDAJ?«

Pred par dnevi sva bili na vezi s prijateljico, ki je prav tako že dolgoletna voditeljica skupine. Med drugim sem z njo podelila frustracijo, ki jo občutim, ko zadnje tedne po televiziji spremljam tiskovne konference in različne objave, v povezavi s širjenjem koronavirusa in eno od ranljivih skupin - starejšimi. Da imam občutek, da ne manjka dosti, da bo kdo od sodelujočih rekel, da starejši, okuženi z virusom, ostajajo v Domovih zato, ker bodo tako ali drugače prej ali slej umrli.

Zelo se me je dotaknilo, ko je na koncu rekla: »Vrednost družbe se kaže v odnosu do ranljivih…«, in spomnilo na moje začetke v našem programu Skupine starih ljudi za samopomoč.

V Program sem vstopila v obdobju, ko so bili aktualni zaključki 2. svetovne konference OZN o staranju prebivalstva (v Madridu), kjer so staranje prebivalstva prepoznali kot globalni razvojni fenomen in ga postavili v ospredje svetovne politike. Par let prej je bilo Mednarodno leto starejših,  ki je potekalo pod geslom »Na poti k družbi za vse starosti«. Po tem se je zgodila še Zelena knjiga Sveta EU, ki je izpostavila solidarnost med generacijami, pa Evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami. Organiziralo se je različne konference in posvete,  sprejemalo pobude, ukrepe, strategije, izdajalo zbornike in knjige. Govorilo o aktivnem,  varnem in kakovostnem staranju, razvoju dolgožive družbe, medgeneracijski solidarnosti in sožitju.  Verjelo, da staranje prebivalstva predstavlja enega od največjih izzivov človeštva, hkrati pa enega od največjih dosežkov.

In v letu 2020 se nam zgodi nov izziv v obliki epidemije COVID -19 in ko gre res zares, praksa ravnanja z obolelimi starostniki kaže:

• da se pozablja, da so Domovi namenjeni spoštljivemu odnosu do starejših, kjer svojo starost kvalitetno živijo in jim dejansko postanejo drugi dom;
• da se pričakuje, da se Domovi, ki so socialno varstvene ustanove, spremenijo v negovalne ustanove, bolnišnice;
• da je sprejemljivo prepričanje, da oboleli stanovalci v Domovih ostajajo tam kjer so, čeprav to pomeni, da se bo večalo število okuženih in bo še več starejših življenjsko ogroženih;
• da prihaja do neenakopravne obravnave obolelih, ko bolnišnice starostnikov iz Domov celo nočejo sprejeti;
• da še vedno obstajajo predsodki o starosti, kot v časih, ko se je starejše umikalo na obrobje mest in družbe;
• da se prepogosto izpostavlja, da imajo starejši pridružene bolezni in je zato »logično, da se prej poslovijo«…;
• da polovico od vseh umrlih v Evropi predstavljajo stanovalci Domov;
• da je v zraku vprašanje, koliko se je družba v tem izzivu izkazala v odnosu do ranljivih starejših ali pa dejansko odpovedala.

In če se vrnem še malo nazaj - sklepi Madridskega mednarodnega akcijskega načrta o staranju so med drugim vključevali tudi: izboljšanje solidarnosti z zagotavljanjem enakih možnosti in z recipročnostjo med generacijami, starejšim zagotoviti enak dostop do zdravstvenega varstva kot mlajšim, preprečevati zanemarjanje in zlorabljanje starejših, zagotoviti v javnosti prepoznaven prispevek starejših v družbi.

Posamezniki, ki v teh tednih odločajo, dajejo vzgled o ravnanju bodočim odločevalcem. Ki bodo mogoče v prihodnosti odločali tudi o njihovih pravicah in možnostih. Prepričana sem, da si vsi želimo, da bodo imeli prave vrednote, ki jih bo ta čas še bolj okrepil, še posebej spoštovanje ter sočutnost do vseh, vključno in še posebej s starostniki.

 Avtor fotografije: Gerd Altmann (by Pixabay)