Filantropski razmislek: če nas bo kaj ugonobilo, bo to birokracija

Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije

“V začetnih mesecih leta se tudi v nevladnih organizacijah veliko ukvarjamo z analiziranjem različnih podatkov, urejanjem evidenc in pripravo poročil. Letos je tega še posebej veliko, saj moramo organizacije, ki v svoje delo vključujemo prostovoljce_ke, v skladu s Pravilnikom o dostavi podatkov za odmero dohodnine, poročati tudi vsa nakazila prostovoljcem_kam v letu 2023. Poročati moramo stroške prevoza in malice ter stroške zavarovanj prostovoljcev_k. V organizacijah, kjer vključujemo veliko prostovoljcev_k, je to za sabo potegnilo veliko dela. Še posebej ker sistem ne omogoča dostave vnaprej pripravljenih evidenc prostovoljcev_k, pač pa je potrebno vsakega/vsako posebej vnesti. Toliko o digitalizaciji našega dela. S tem da na Slovenski filantropiji to še uspemo narediti, ker tudi med največjo gnečo s poročili to lahko nekdo naredi, si pa ne predstavljamo, kakšno breme je to šele za male organizacije brez (veliko) zaposlenih.

Medtem ko govorimo kako pomembna sta prostovoljstvo in solidarnost, tako v času krize kot tudi sicer, pa je na drugi strani le-to tudi vse bolj birokratizirano. Ob tem ko ogromno časa porabimo za papirologijo oz. birokracijo, se pogosto sprašujemo čemu služijo vsi ti podatki in poročila. Ali jih sploh kdo prebere? Ali samo obležijo v nekih zbirkah podatkov? Ali pri odmeri dohodnine res pomaga vedeti, koliko malic in kilometrov je naredil naključen prostovoljec v letu 2023?

Zgovoren je primer sodelavke, ki ji je znanec pripovedoval, da so v šoli, kjer je zaposlen, naredili preizkus: financerju so poslali prazen oz. neizpolnjen obrazec letnega poročila. Poročilo so sicer pripravili in bi ga v primeru, če bi financer ugotovil, da je dobil prazen obrazec tudi poslali. To se ni zgodilo.

V organizacijah, posebno v tistih, kjer se zavzemamo za čim boljšo organizacijo dela, imamo tudi sami postavljenih celi kup pravil, internih aktov, notranjih obrazcev itd. Še več: skozi sistemsko zagovorniško delo, v želji po urejenosti, transparentnosti in enakih možnosti za vse skupine prebivalstva se nemalokrat zavzemamo, da država sprejme še več predpisov; zakonov, pravilnikov, strategij, z namenom ustrezne ureditve nekega področja, zagotavljanja pravice določeni družbeni skupini itd. Ti akti pogosto s seboj prinesejo nemalo obrazcev itd., skratka birokracije. Hkrati ugotavljamo, da se marsikaterega akta v praksi tako ali tako ne da izvrševati, saj je realnost drugačna: npr. nimamo dovolj kapacitet, da bi vsi priseljenci_ke, ki bi to želeli, v nekem doglednem času lahko opravili izpit iz slovenskega jezika, ali pa nimamo dovolj inšpektorjev_ic, ki bi nadzirali kršitve delavskih pravic.

To vse je del veliko večjega vprašanja – kako sploh ločiti zbiranje, analiziranje podatkov, ter evalvacijo dela – skratka smiselno raziskovanje, ki vodi v razvoj – od birokracije, ki je sama sebi namen.

Po definiciji je birokratizem sistem v upravi, v katerem dominira formalizem in slepo sledenje predpisom brez občutka za njihov smisel in ne glede na resnične potrebe v konkretni situaciji. Kot tak naj bi bil značilen za izkoriščevalske družbene sisteme, ki naju bi ljudske zahteve podrejali državnemu in upravnemu aparatu. Marx je med drugim dejal, da birokracija ceni samo sebe kot zadnji, skrajni cilj države, ki je prisiljena formalnost predstavljati za vsebino in vsebino za formalnost. David Graeber v svojem delu Utopija Pravil (Beletrina, 2007) med drugim navaja, da bi našemu času primerna kritika birokracije morala prikazati kako se vse niti: financializacija, nasilje, tehnologija, zlitje zasebnega in javnega prepletajo v eno samo mrežo, ki vzdržuje sama sebe.

Ob tem si ne morem kaj, da ne bi pomislil na Evropsko kohezijsko politiko oz. dostopanje do EU skladov in birokracijo, ki jo za seboj prinese delitev EU sredstev. To vključuje zapletena pravila, predvsem pa 100% kontrole, ki izhajajo iz nezaupanja do končnih porabnikov sredstev, kot da so ti že a priori goljufi. Takšne 100% kontrole so v preteklosti prinašale številne težave tudi nevladnim organizacijam npr. od dalj časa nepregledanih poročil zaradi odsotnosti skrbnikov pogodb in posledično dalj časa neizplačanih sredstev do absurdov, ko je bilo npr. potrebno skrbniku pogodbe pojasnjevati strošek za nakup osmih kepic sladoleda, ko pa se je aktivnosti vendarle udeležilo le sedem otrok.

Po drugi strani je Max Weber, ki je bil pobudnik sistematične študije o birokraciji poskušal oblikovati idealni tip birokratske organizacije, ki ga pridobimo z abstrakcijo najbolj značilnih birokratskih vidikov vseh znanih organizacij in katerih bistvena opomba je racionalnost in učinkovitost. Toda kako lahko o racionalnosti in učinkovitosti govorimo npr. Dober primer je tudi zapletanje v primerih zaposlovanja tujcev. Medtem ko primanjkuje zaposlenih v različnih poklicih, postopki pridobivanja bivalnega in delovnega dovoljenja ostajajo zapleteni in dolgotrajni. Ob tem ko ima država številne izgovore, da je na upravnih enotah premalo zaposlenih, po drugi strani niti slišati ne želijo o poenostavitvah postopkov pri npr. olajšanju prehajanja med različnimi statusi (npr. med prosilcem za mednarodno zaščito in statusom prebivanja na podlagi zaposlitve). Da dejstva, da banke niso pripravljene odpirati bančnih računov za državljane nekaterih držav, niti ne omenjamo. Medtem ko se po eni strani zavzemamo za integracijo priseljencev_k, pa takšna nezmožnost odprtja bančnega računa po drugi strani popolnoma onemogoča njihovo integracijo. Želimo, da se priseljenci_ke čimprej zaposlijo, toda kam jim bo delodajalec nakazal plačo, če ne morejo odpreti bančnega računa?

Ali smo zmožni opustiti papirologijo oz. birokracijo in medčloveške odnose urejati na podlagi dogovora, ki upošteva različne življenjske situacije, v katerih se znajdemo? V celoti verjetno ne, še posebej ne, če financerji že a priori ne zaupajo prejemnikom sredstev. Hkrati pa se moramo še kako boriti proti slepemu sledenju predpisom brez občutka za njihov smisel. Naučiti se moramo ločiti med tem kdaj je neki predpis sam sebi namen in kdaj je dejansko potreben za ustrezno ureditev družbenih razmerij. In predvsem: boriti se moramo proti strukturnemu nasilju kot posledici birokratizacije ter se zavzemati za več družbenih dogovorov, ki nastanejo na podlagi človečnosti in zaupanja.”

Vir: https://www.filantropija.org/2024/02/07/ce-nas-bo-kaj-ugonobilo-bo-to-birokracija/